|
Ustoličevanje |
|
|
08 Maj 2008 ob 09:20 PM |
V Stranki Slovenskega Naroda se zavedamo, da je simbol naše stranke – Knežji kamen najtesneje povezan s slovitim obredom Ustoličevanja slovenskih Karantanskih knezov in vojvod. Ob tem se tudi zelo dobro zavedamo, da je Ustoličevanje na Knežjem kamnu del starodavne slovenske navade, v zgodovinskih virih imenovane – Consuetudo Sclavorum, ki je bila sestavni del slovenskega prava poznanega pod nazivoma Institutio Sclavenica in Slavica Lex.
Prvo posredno poročanje o Ustoličevanju najdemo v Fredegarjevi Kroniki, ki je bila dokončana leta 658. Gre za primarni vir takratnega obdobja, v katerem je v letu 623/624, prvič omenjen slovenski kralj Samo. »Sama so Slovenci imenovani tudi Winidi zaradi njegovega odločilnega prispevka v zmagoviti bitki z Obri izbrali za kralja.«
Čeprav ni izrecno opisan postopek Ustoličevanja, lahko ob tej navedbi in še treh drugih, ki govorijo o tem, da je Samo vladal v Karantaniji (v Conversio Bagoariorum et Carantanorum, Auctarium Garstense in v Excerptum de Karentanis), sklepamo, da je bil v skladu s starodavnim karantanskim običajem tudi Samo ustoličen na Knežjem kamnu.
Drugi najstarejši pisani dokument, ki prav tako posredno poroča o Ustoličevanju je Conversio Bagoariorum et Carantanorum, nastal okrog leta 873, kjer je zapisano: '... illi eum ducem fecerunt ...' ali - so ju napravili vojvoda (kneza Gorazda in Hotimirja). Po zapisanih besedah, da so ju napravili za vojvoda, lahko upravičeno sklepamo, da je to potekalo v skladu z običajem, torej so ju ustoličili.
Najstarejši vir, ki podrobno opisuje potek Ustoličevanja je nemška pravna knjiga švabsko ogledalo (Schwabenspiegel) iz leta 1275, ki je povzetek starejših, danes žal izgubljenih zapisov po letu 1000. Kronist Otokar nam obred znova opiše okoli leta 1306 in zatem okoli 1342 še opat Janez iz Vetrinja.
Naslednja izredno pomembna omemba obreda Ustoličevanja je v knjigi Eneja Silvija Piccolominija, kasnejšega papeža Pija II., »Cosmographia Pii Papae De Europa« (Benetke,1503). Papež Pij II. je bil nekaj časa tudi škof v Trstu. Prav tako pa je nekaj časa služboval kot tajnik Friderika III. Avstrijskega, takratnega vladarja tudi v slovenskih deželah. Zato se je dodobra spoznal z ljudmi in zgodovino nekdanje Karantanije.
Njegovo pozornost so zlasti pritegnile posebnosti obreda Ustoličevanja, ki ga je izpostavil kot slovesnost, o kakršni se ne sliši nikjer drugje. Prav tedaj je novi fevdalni red dosegal svoj vrhunec, zato je seveda plemstvo iz drugih dežel, naravnost osupnil prizor, ko bodočega vojvodo, oblečenega v kmečko oblačilo, sprašuje in preizkuša preprost kmet. Naravnost strmeli so, ko je moral bodoči knez obljubiti zavezo ljudstvu, namesto da bi ljudstvo priseglo zvestobo vladarju. Še bolj pa so se čudili, ko so slišali, da ves obred poteka v slovenskem jeziku, ob prepevanju vsega ljudstva.
Francoski zgodovinar prava in filozof Jean Bodin, je obravnaval pogodbeno ali kontraktualno teorijo o prenosu oblasti iz ljudstva na vladarja. Prišel je do zaključka, da je suveren ljudstvo, ki pa ima pravico, da izmed sebe izbere svojega vodjo oz. vladarja ter s pogodbo nanj prenese izvrševanje njihove izvorne pravice. To teorijo je razvil tudi, oziroma zlasti na podlagi karantanskega prava oz. obreda Ustoličevanja. Zanj je izvedel iz knjige papeča Pija II., De Europa. Navdušila ga je Piccolominijeva neumorna hvala, zato je podrobno proučil obred in ga opisal kot izvirno idejo za prenos oblasti, z ljudstva na vladarja. Teorijo o suverenu in pogodbeno ali kontraktualno teorijo je Jean Bodin obširneje obravnaval v svojem znamenitem delu Les Six Livres de la Republique, ki je izšlo leta 1576. Bodin v svoji Republiki dobesedno navaja: 'NIČESAR NI, KAR BI BILO MOGOČE PRIMERJATI Z OBIČAJEM, KI JE BIL V NAVADI V KARANTANIJI, kjer je danes najdemo blizu kraja Šentvid sredi travnikov marmornati kamen.’
Tako je slovensko srednjeveško ustoličevanje knezov in vojvod, komaj sto let po zadnjem javnem ustoličenju na Gosposvetskem polju (1414), pomembno učinkovalo pri oblikovanju moderne demokratične misli v 16. stoletju. Leta 1776 je Thomas Jefferson napisal Deklaracijo o neodvisnosti (Declaration of Independence), ki je postala temeljna listina neodvisnosti Združenih držav Amerike in splošnih človekovih pravic. Listina razglaša, da so vsi ljudje enaki in imajo enake pravice, vlada pa je v službi ljudi, ne njihov vladar – tiran.
Spomenik ameriški Deklaraciji o neodvisnosti v Clevelandu (Ohio) in slovenskemu izvoru demokracije.
Na podlagi poznavanja karantanskega ustoličevanja je torej nastala ameriška ustava, ki jo ima ves svet za izredno napredno in demokratično glede na takratne čase. Na tej podlagi je nastala ameriška država, ustava in listina o človekovih pravicah.
Slovenci smo že najmanj tisoč let pred nastankom ZDA dosledno izvajali teorijo o prenosu oblasti z ljudstva na vladarja. In kaj imata skupnega ustoličevanje karantanskih knezov in vojvod ter ameriška Deklaracija o neodvisnosti?!
Odgovor na to vprašanje najdemo šele dvesto let pozneje. O ustoličevanju karantanskih slovenskih knezov in vplivu te slovenske državotvorne demokratične prakse na odločitev Američanov za samostojnost oz. za Deklaracijo o neodvisnosti, je 28. novembra 1967 v ameriškem Kongresu govoril senator slovenskega rodu Frank Lausche (Franc Lavše). Govoril je o izidu knjige »Geneza kontraktualne teorije in ustoličevanje koroških vojvod« izpod peresa profesorja Jožefa Felicijana, člana učiteljskega zbora kolidža sv. Janeza v Clevelandu. V njej dr. Felicijan raziskuje vpliv znamenite Bodinove Republike na oblikovanje kontraktualne teorije o vladanju na splošno, in posebej njen vpliv na nastanek Jeffersonove Deklaracije o neodvisnosti.
V Jeffersonovem primerku Bodinove knjige je profesor Felicijan odkril, da je Jefferson posebej označil s svojo inicialko dve strani. Na prvi je Bodinova definicija in opis tirana, ki je zelo podoben formulacijam v Deklaraciji. Na drugi označeni strani je opis ustoličenja karantanskega vojvode, slovenskega obreda, ki je verjetno veliko prispeval k ustanovitvi Združenih Drčav Amerike. Dr. Felicijan pravi: »Jefferson je očitno videl v pradavnem ustoličevanju karantanskega vojvode pravno osnovo in potrditev kontraktualne teorije, na kateri je utemeljil zahtevo po neodvisnosti Združenih držav.« Te tehtne ugotovitve profesorja Felicijana, ki so rezultat temeljitega študija, so izrednega zgodovinskega in praktičnega pomena.
Dandanašnji številni sociologi in filozofi uporabljajo kontraktualno teorijo kot orodje za razumevanje odnosa med vladajočimi in vladanimi. Teorija izhaja iz več predpostavk, predvsem iz te, da so vsi ljudje enaki v političnem smislu in na sklepu, ki sloni na tej predpostavki, da namreč nihče nima naravne pravice vladati drugemu. Pa vendar vsi vemo, da mora biti v družbi neka oblika vladavine.
Iz teh nasprotujočih si spoznanj, zanikanja naravne pravice do vladanja in potrebo po njem, teorija povzame, da obstaja pogodba med tistimi, ki vladajo in tistimi, ki so vladani, ter da ima vsaka stran določene pravice in obveznosti, ki izhajajo iz te pogodbe.
Naši predniki so pogodbeno teorijo ne le poznali, temveč so jo tudi dosledno izvajali! Slovesno so jo potrdili na Veči, oziroma na zboru ljudstva in ob pravni navadi Ustoličevanja na Knežjem kamnu. Vedenje o tem, kar je presunilo humaniste in teoretike po Evropi in ZDA, je vsekakor tudi vodilo nam v Stranki Slovenskega Naroda. S svojim političnim delovanjem bomo skušali v Republiki Sloveniji uveljavljati načela izvirne slovenske demokracije, katero so naši predniki zapustili nam in človeštvu.
Stranka Slovenskega Naroda - Združuje nas skrb za narod!
Več o Ustoličevanju na: http://www.hervardi.com/ustolicevanje.php
|
|
Štajerc
RTV SLO
Ustoličevanje 
