|
Bodoča slovenska pokrajinska ureditev |
|
|
08 Maj 2008 ob 11:00 PM |
Slovenske zgodovinske dežele – temelj upravne ureditve Republike Slovenije
Slovenske zgodovinske dežele: 1 - Primorska (Goriško - gradiščanska, Kras in Istra) 2 - Kranjska (Gorenjska, Notranjska, Dolenjska in Bela krajina), 3 - Koroška, 4 - Štajerska, 5 - Prekmurje (zgodovinsko Slovenje)
Glede nove »pokrajinske zakonodaje« in razdelitve Republike Slovenije na 14 regij, ki jih neumestno vsiljujejo nekatere politične struje v Sloveniji, smo v Stranki Slovenskega Naroda globoko prepričani, da gre za popoln nesmisel in nepotrebno razkosanje Slovenije na majhne regije, ki nimajo nikakršne zgodovinske, ekonomske ali sociološke podlage, niti lokalne pripadnosti državljanov in zato tudi nobene perspektive.
Ob razpadu Avstro-ogrske (1918) so imele zgoraj naštete dežele dejansko tudi pravni status dežel. Zgodovinsko gledano so dežele izšle iz vojvodin oziroma krajin ter grofij, njihov obstoj pa je v zgodovinskih virih zabeležen vsaj od razpada Velike vojvodine Karantanije konec 12. oz. v začetku 13. stoletja.
Slovenci smo živeli v bolj ali manj enakih mejah omenjenih vojvodin več kot 700 let, vse do ustanovitve Države Slovencev, Hrvatov in Srbov leta 1918. Res je sicer, da so bile nekdanje slovenske zgodovinske dežele (vojvodine) v glavnem (razen Kranjske) bistveno večje, kot so danes in da smo jih izgubili zaradi hudega raznarodovalnega pritiska vseh štirih naših sosedov a to vseeno ne pomeni, da nimajo slovenske zgodovinske kontinuitete.
Zlasti seveda to velja za nekoč osrednjo slovensko deželo Koroško, katero smo Slovenci izgubili leta 1920 po ponarejenem plebiscitu. Sloveniji so pripadli le skrajno južni deli Koroške: Mežiška dolina, Dravograd in Jezersko, ki so ji bili priborjeni v letih 1918 in 1919. Prestolnica Celovec, vključno z Gosposvetskim poljem (nekdanjim središčem Karantanije) in večja središča kot so Beljak, Velikovec, Šentvid ter Železna kaplja so ostale v Avstriji. Vse te kraje so sredi leta 1919 osvobodili v glavnem slovenski vojaki, ki pa so se morali po navodilih slovenske (srbske) politike od tam umakniti brez boja. Plebiscit so nadzorovali Italijani, ki so omogočili vpis Nemcev, kateri na Koroškem niso nikoli živeli v volilne imenike in tako povzročili posledično tudi povsem drugačne rezultate plebiscita.
Dežela Štajerska (južni del nekdanje vojvodine Štajerske) je bila Sloveniji priborjena s krvjo prostovoljcev generala Maistra, konec leta 1918, a predstavlja le tretjino bivše Štajerske. Nekdanja prestolnica Štajerske – Gradec je ostala v nemški Avstriji, v Sloveniji pa je zrasla nova Štajerska prestolnica Maribor, danes drugo največje slovensko mesto. Štajerska ima za Slovenijo poseben pomen, saj brez generala Maistra in njegovih prostovoljcev, ne bi bilo Slovenije v današnjih mejah, slovensko pa ne bi bilo niti Prekmurje.
Prekmurje je pripadlo Kraljevini SHS po Trianonski pogodbi leta 1920. Prekmurje sicer nikdar ni bila dežela v statusno-pravnem smislu, temveč je le ostanek nekdanje zgodnje srednjeveške vojvodine Slovenije oziroma kasnejše dežele Slovenje/Sclavoniae. Prekmurje se je pravzaprav imenovalo v jeziku tamkajšnjih Slovencev – Slovenska dežela oz. po madžarsko Vendvidek (Vendska dežela) ali Szlovenvidek, na večini zemljevidov izdelanih na Dunaju pa tudi po nemško Windisch Land (Vendska/Slovenska dežela). Leta 1920 sta kot ostanek dežele Slovenje pripadli novi Sloveniji tako Prekmurje, kot tudi Medmurje s Čakovcem. Slednje je bilo Sloveniji odvzeto po uvedbi diktature kralja Aleksandra in preimenovanju Kraljevine SHS v Kraljevino Jugoslavijo leta 1929.
Primorska je politično pripadla Sloveniji (dejansko je bila vedno slovenska), šele po drugi svetovni vojni in to v bistveno zmanjšanem obsegu, kot bi morala glede na zgodovino. Zgodovinsko gre pravzaprav za več grofij in oblasti – Goriško in Gradiščansko z okolico na severu in Tržaško posebno upravno enoto ter Istro na jugu. Sloveniji je pripadel le manjši del teh ozemelj. Ostali smo brez vseh večjih mest – Gorice, Gradišča, Tržiča, Trsta, Pulja in Reke (Reka je bila sicer nekoč mesto, ki je pripadalo deželi Kranjski). Gorico, Gradišče, Tržič in Trst nam je ponovno ukradla Italija, Reko, Pulj in skoraj vso Istro pa Hrvaška.
Kranjska je kot že rečeno edina slovenska dežela, katere večji del je ostal v Sloveniji. A tudi Kranjska je izgubila pomembne dele svojega ozemlja. Najpomembnejše je predvsem ozemlje od Reke do sedanje slovenske državne meje. To ozemlje smo izgubili leta 1929, po diktaturi kralja Aleksandra in nastanku Kraljevine Jugoslavije. Enako kot je bilo odvzeto Medmurje »Mariborski oblasti«, je bilo to ozemlje Kranjske odvzeto »Ljubljanski oblasti«. Po drugi svetovni vojni smo prav zaradi tega izgubili še večji del Istre, s katero Hrvati niso imeli nikoli v zgodovini političnega vpliva niti teritorialnega stika.
Analiza omenjenih petih dežel pokaže, da gre za precejšnje razlike, tako v velikosti, kot tudi v razvitosti npr. velikosti DBP. Samo dve deželi - Kranjska in Štajerska imata nekako zadostno ozemlje, precej pa se razlikujeta po BDP na prebivalca. Pri ostalih treh deželah gre kot že rečeno, za manjše ozemlje – v glavnem za ostanke ostanka nekdanjih zgodovinskih dežel.
|
|
Štajerc
RTV SLO
Bodoča slovenska pokrajinska ureditev 
